Sodobne države redno najemajo obsežna zunanja finančna sredstva, ker z njimi pospešujejo lastni gospodarski razvoj in hkrati financirajo ogromne infrastrukturne projekte. Vlade z izdajanjem državnih obveznic uspešno krpajo trenutne proračunske primanjkljaje na prostem trgu.
Prekomerno in nenadzorovano zadolževanje prinaša izjemno resna tveganja za prihodnje generacije prebivalcev. Vodilni makroekonomski strokovnjaki neprestano opozarjajo na določene meje vzdržnosti pri dolgotrajnem kopičenju starih državnih dolgov. Previsoke finančne obveznosti postopoma in zanesljivo dušijo gospodarsko rast, s čimer se neizogibno znižuje splošni življenjski standard celotne populacije.
1. Višji davki za državljane in podjetja
Prezadolžene države redno iščejo nove dodatne proračunske prihodke za nemoteno poplačilo vseh svojih zapadlih posojilnih obveznosti na trgu. Pristojna finančna ministrstva v takšnih razmerah preprosto dvignejo stopnje davka na dodano vrednost ter hkrati močno povečajo obdavčitev dohodkov delovnih fizičnih oseb.
Davkoplačevalci tako neposredno prevzemajo težko breme slabih odločitev preteklih političnih voditeljev, delujoče gospodarske družbe pa ob izjemno visokih davčnih obremenitvah hitro izgubljajo svojo naravno konkurenčnost. Visoki socialni prispevki na izplačane plače odvračajo vodstva podjetij od zaposlovanja novih, visoko talentiranih kadrov znotraj podjetja.
2. Zmanjšanje obsega javnih investicij
Odplačevanje izredno visokih letnih obresti zahteva resnično ogromen delež razpoložljivega denarja iz celotnega zbranega državnega proračuna. Vladni uradniki zaradi hudega pomanjkanja sredstev množično ustavljajo gradnjo novih modernih bolnišnic, naprednih šol ter varnih avtocest. Zastarela državna infrastruktura neposredno zavira gospodarski razvoj, s čimer tuja podjetja hitro izgubijo interes za dolgoročno investiranje v regiji.
Pomanjkanje novih državnih investicij se zares izjemno hitro pokaže pri slabšem zagotavljanju osnovnih javnih storitev vsem prebivalcem. Javni zavodi zelo težko kupujejo najnovejšo in najdražjo medicinsko opremo, medtem ko reševalne službe večinoma vozijo povsem dotrajana intervencijska vozila. Posledice takšnega prisilnega varčevanja vedno najmočneje občutijo najbolj ranljive skupine v naši sodobni družbi.
3. Nevarnost naraščanja stopnje inflacije
Pristojne centralne banke v ekstremnih primerih rešujejo izjemno visoko zadolžene države predvsem z neposrednim tiskanjem dodatnih količin svežega denarja. Močno povečana količina gotovine v prostem obtoku avtomatsko zmanjša njeno realno kupno vrednost, kar izredno hitro pripelje do splošne rasti cen osnovnih življenjskih potrebščin.
Lokalni trgovci obvezno prilagodijo in precej podražijo izdelke na policah, dolgotrajna visoka inflacija pa neusmiljeno nažira prihranke tistih varčevalcev, ki vztrajno hranijo svoj težko prislužen denar zgolj na klasičnih bančnih računih. Kupna moč prebivalstva strmo pada, ker osebni dohodki in pokojnine nikakor ne sledijo izjemno hitri podražitvi hrane ter energentov. Državljani tako za enako plačo domov prinesejo precej manj nujnih dobrin.
4. Višji stroški zadolževanja celotnega gospodarstva
Stroge mednarodne bonitetne agencije neprestano spremljajo fiskalno stabilnost vseh držav ter neusmiljeno nižajo uradne ocene tistim z izjemno visokim deležem neobvladljivega dolga. Bistveno slabša kreditna ocena nato samodejno prinese precej višje obrestne mere ob vsaki novi izdaji državnih obveznic na tujih trgih.
Zunanji vlagatelji pri posojanju denarja upravičeno zahtevajo precej večje finančne donose. Občutno dražje zadolževanje same države se nato po principu domin prehitro prenese na banke in na celotno gospodarstvo. Komercialne banke namreč posledično močno zaostrijo pogoje ter konkretno podražijo vsa nova posojila za lokalna podjetja in običajne državljane.
5. Izguba državne suverenosti in ekonomske svobode
Najhujša dolgoročna posledica prekomerne finančne zadolženosti se zagotovo skriva v postopni izgubi pristne politične neodvisnosti ob rednem sprejemanju najpomembnejših nacionalnih zakonov. Premožni tuji upniki ter velike mednarodne finančne institucije namreč kmalu začnejo neposredno narekovati zelo ostro ekonomsko politiko znotraj same oslabljene države.
Zmedene vlade popolnoma izgubijo potreben manevrski prostor pri suvereni zaščiti lastnih vitalnih interesov. Krizni scenariji pripeljejo do prisilne prodaje uspešnih in strateško pomembnih državnih podjetij za poplačilo najtežjih bremen. Mednarodni reševalni skladi obvezno zahtevajo sprejetje brutalnih varčevalnih ukrepov, ki drastično zarežejo v socialne pravice prebivalcev. Državljani ostanejo brez vsake moči pri soodločanju o razvoju lastne domovine, kar dokončno poruši zaupanje javnosti v demokratični sistem.
